Marc Bloch

Marc Bloch (1886–1944) je eden vodilnih francoskih zgodovinarjev, medievalist in soustanovitelj analovske šole, humanist, ki je temeljito prevetril francosko in svetovno zgodovinopisje. Zaradi vojaških zaslug (v prvi svetovni vojni je bil večkrat odlikovan) in domoljubja, ki ga je čutil do Francije, je bil sprva izvzet iz protijudovskih zakonov vichyjske vlade. Dopuščeno mu je bilo predavati še naprej, do leta 1936 na strasbourški univerzi, nato pa na sorbonski. Leta 1939, že v letih in oče šestih otrok, je znova vstopil v francosko vojsko in bil kot častnik za zveze z britanskimi silami priča francoskemu padcu leta 1940. Svojo kritiko tega poraza in tedanje francoske mentalitete je zapisal v dokumentarno-memoarski knjižici Nenavadni poraz, ki je izšla po njegovi smrti (leta 1944 ga je aretirala vichyjska policija, ga predala gestapu, ki ga je po mučenju usmrtil). Med njegovimi znamenitimi študijami o epistemologiji v zgodovinopisju ter na področju politične in socialne zgodovine so še Méthodologie Historique, Les Rois Thaumaturges: étude sur le caractère surnaturel attribué à la puissance royale, particulièrement en France et en Angleterre (njegova doktorska disertacija), Les Caractères originaux de l’histoire rurale française, La Société féodale ter še ena knjiga – apel, ki je izšla posthumno, Apologie pour l’histoire; ou, métier d’historien (v slovenskem prevodu pod naslovom Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic). S svojim angažiranim pristopom k zgodovinopisju in humanistiki, poudarjanjem, da je zadnja instanca vseh dogajanj in abstrakcij človek in njegova vest, je postal vzor v angažiranem zgodovinopisju.