Ernesto Laclau v knjigi odgovarja na vprašanja: S katerimi političnimi zakonitostmi je mogoče razložiti širjenje populizma v sodobnem svetu? Kateri elementi so vključeni pri izgradnji ideje ljudstva? Kako je ta izgradnja povezana z drugimi oblikami politične subjektivitete – razredi, narodi, korporacijami in ostalimi oblikami združevanja?

Laclauova analiza populistične izkušnje se začenja s kritiko sodobnih pristopov k populizmu, ponazorjena pa je z dvema pomembnima primeroma: oblikovanjem ljudske identitete v francoskem jakobinstvu in razpustitvijo te identitete v angleškem čartizmu. Sledi razprava o klasičnih teorijah množične psihologije – Le Bonove, Tardove, Freudove itn. – in vlogo lumpenproletariata v Marxovem delu. Laclau na koncu razišče vrsto zgodovinskih primerov populizma, predvsem iz ameriške, kanadske, argentinske in turške izkušnje, ne manjkajo pa niti analize jugoslovanskih, čilskih ali angleških vzorcev.

Kot v svoji spremni besedi med drugim omenja dr. Boris Vezjak pa utegne knjiga slovenskega bralca še zlasti pritegniti z relativno ostro kritiko, ki jo avtor nameni Žižku, kot odgovor na očitke, ki jih je ta naslovil nanj.