»Tevkri, nikar ne zaupajte konju!
Naj bo že karkoli,
jaz se Danajcev bojim,
pa četudi nesó nam darove!«
(Vergil, Eneida, prev. Fran Bradač)

Maja Breznik gradi svojo knjigo na predpostavki, da kulture/umetnosti ne moremo razumeti na podlagi zagotavljanja o njeni vzvišenosti, brezčasnosti in izjemnosti, temveč v okviru njene zgodovinske vpetosti v konkretne ideološke, politične in ekonomske konflikte.

Renesančno mecenstvo se po navadi jemlje kot izraz dobrodelnosti in omikanosti donatorjev, katerega stranski produkt je ugled v družbi. V nasprotju s tem avtoričina analiza pokaže, da so meceni (družina Medici npr.) s svojimi donacijami plačevali – namesto odpustkov Cerkvi – pokoro za tedaj strogo prepovedane davčne prevare in oderuške finančne posle, v kar so bili poleg drugih vpleteni tudi sami papeži. Mecenstvo je imelo zato, kot ugotavlja Breznikova, funkcijo trojanskega konja, saj je za masko javnega dobrega in družbene solidarnosti v resnici ožilo javni prostor, da bi aristokracija lahko krepila svoje zasebno bogastvo in reproducirala svojo politično moč. Renesančna aristokracija je vzdrževala svojo družbeno moč tudi prek karnevalov, ki so se že v načelu ločili na plebejske in aristokratske. Čeprav naj bi bili gola igra izven družbenih nasprotij, avtorica pokaže, da so se tudi preko karnevalov odvijali boji za dejansko oblast.

V analizi kulture in umetnosti 20. stoletja avtorica izpostavi ekonomsko ozadje pravnega varstva avtorskih pravic in zaščite intelektualne lastnine. Na primeru knjižne in glasbene produkcije pokaže, da avtorsko pravo služi predvsem založbam in medijskim korporacijam, čeprav je nastalo zavoljo ekonomske zaščite avtorja. Založbe prodajajo avtorska dela kot svojevrstno tržno blago, saj nad njim obdržijo »avtorsko oziroma sorodno« lastninsko pravico, da lahko (povsem legalno!) ob vsakem predvajanju, posojanju ali recitiranju ipd. – obliki uporabe – od kupca zahtevajo rento oz. odškodnino. Tovrstne rente se širijo na vse več področij in že krepko posegajo tudi v javni prostor, saj si nekaterih stvari npr. v knjižnicah ali na internetu ne moremo več sposoditi brezplačno.

Knjiga je napisana v jasnem jeziku, strokovno vendar tudi zavzeto in polemično, pri tem pa se opira na sodobna teoretska dognanja in lastne raziskovalne ugotovitve. Namenjena je tudi širšemu bralnemu občinstvu, predvsem tistim, ki jih zanimata družbena in kulturna zgodovina  ter sodobna družba. Opremljena je z nekaj barvnimi slikovnimi reprodukcijami renesančnih avtorjev; vsebuje imensko kazalo ter ves drug znanstveni aparat.

Zbirka Paidea 2/2009
Obseg: 198 strani, mehka vezava, ilustracije